Eppur si muove,… in vendar se vrti, je kar pravo geslo, ki ga tu uporabljamo kot parafrazo vzklika potem, ko je kurija lomila njegove znanstvene dokaze in prepričanje o vesolju in našem planetu.. Galileo Galilei, filozof, astronom, matematik iz davnega 16. in 17 stoletja, je sicer sprva študiral tudi medicino, da bi se dejavno ukvarjal tudi s kulturo, umetnostjo in menedžmentom bodisi v znanosti bodisi v kulturi pa ne upamo trditi. Razen, seveda, če tudi njegova iskanja in raziskovanja razumemo kot umetnost. Da gre za več kot zgolj kulturno delovanje, pa ni dvoma.
Ta uvod v oddajo A propos, kultura..Kaj pa umetnost?, ki jo pripravljamo s pomočjo javnega denarja, ki ga prek medijskega razpisa zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, je pravzaprav napoved preskoka s polja kultura in umetnost na rob do znanosti. Da gre za znanost, si ne upamo trditi, da se pa z današnjo temo ukvarjajo tudi znanstveniki in znanstveni pedagogi, visokošolski učitelji, je pa dejstvo, ki ga podčrtujemo tudi z napovedjo sogovornika. V studio smo namreč povabili prof. dr. Bogomirja Kovača iz Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.
Ob vseh obveznostih (pedagoških, raziskovalnih, svetovalnih, para-političnih) si je naložil še uveljavljanje in implementacijo zamisli, ki bi jo v naših razmerah – če malce pretiravamo – primerjali z Gallilejevim odkritjem. S pomembno razliko – kurija, ne crkvena ne univerzitetna, ga ne preganja. Nasprotno: če se prestavimo v univeriztetno okolje, je tamkašnji cvet znanosti, zlasti tisti njen del, ki ga bolj zanimata kultura in umetnost in ki se je na univerzitetni ravni vzpostavil kot Svet za umetnost, po relatavino kratkem premišljevanju podprl Kovačevo zamisel o nujnosti programa kot je – zaenkrat in letos že drugič – Poletna šola kulturnega menedžmenta.
Bolj za šalo kot zares smo ga najprej vprašali, če je prepričan, da mu ne bo treba čez leta, ko morda ne bo uspel z uveljavitvijo takega interdisciplinarnega programa kot je kulturni menedžment ali menedžment v kulturi na stopnišču ljubljanske Univerze vzdihovati: »Pa saj se vsemu navkljub vrti!«?
Govorila sva tudi o tem, kako je sploh zaznal potrebo po takem programu in zakaj do njene uresničitve prihaja šele zdaj? Za lažje razumevanje njegovega zanimanja in angažmaja na področju umetnosti pa nam je razgrnil svojo izkušnjo iz sodelovanja s sijajnim glasbenikom Primožem Lorenzem v okviru Staroljubljanskega društva za oživljanje starega mestnega jedra iz katerega je nastala ustanova, pravzaprav kar gibanje Imago Sloveniae.
Zanimive so njegove dosedanje izkušnje – tako z vidika potencialnih slušateljev in na nek način še bolj z vidika visokošolskega učiteljstva in raziskovalcev, pa tudi odzivi, odmevi tako na strani slušateljev, kakor tudi soustvarjalcev programa (profesorjev, predavateljev, vodij delavnic, ustanov, predstavnikov kulturnih oblasti v državi in mestu).
Na vprašanje kakšno je po njegovem mnenju realno stanje v slovenski kulturi, je – ne da bi posebej premišljeval – odgovoril, da je vsaj v uprizoritvenih umetnostih – zagotovo visoko pozicionirano. Spraševali pa smo tudi po ekonomski učinkovitosti, organizaciji in principih ter dejanskih razmerah v upravljanju, menedžeriranju.
Odprlo se je za to oddajo že kar obvezno vprašanje – namreč, če s kulturo in umetnostjo v Sloveniji da preživeti, morda zaslužiti in kako komentira dejstvo, da pri nas največ družbenega produkta ustvarimo v izvozu… Kakšen delež pri tem ima umetnost? Kot primer smo omenjali Neue Slowenishe Kunst. Morda pa sta umetnost in kultura tudi dovolj zanimivi izvozni panogi, smo se spraševali. Tu se je naš sogovornik vrnil na svoje začetno izhodiščno triado, ki ga je na nek poseben način kot ekonomista »pahnila« na področje kulture in umetnosti in ki jo tvorijo cena-vrednost-vrenote.
Večkrat potrjena, ptravzaprav empirično dokazana je trditev, da imajo sodobni umet